RITMIČNO GIBANJE PO BLOMBERGU

Ritmično gibanje je metoda švedskega psihistra dr. Haralda Blomberga, ki temelji na gibalnih ritmičnih vajah, katerih osnova so spontana ritmična gibanja, ki jih delajo že dojenčki, kadar je njihov razvoj normalen. Dr. Blomberg je metodo razvil na podlagi ritmičnih vaj, ki se jih je naučil od terapevtke Kerstin Linde, zraven pa vključil. Izkušnje pri delu z otroki z različnimi posebnimi potrebami, tudi najtežjimi oblikami motenj v duševnem razvoju, so ga pripeljale do zaključkov, da so spontana ritmična gibanja otrok bistvena za razvoj motoričnih sposobnosti in sposobnosti kot so govor, koncentracija, čustvovanje, spomin, vid, sluh, kognicija in pomembno vplivajo na razvoj otrokovih možganov.

Pri osebah z lažjo in zmerno obliko posebnih potreb ritmično gibanje pomembno vpliva na izboljšanje motoričnih sposobnosti in motorične kontrole kot so koordinacija, mišični tonus in integracija primitivnih refleksov. Ljudje pogosto opazijo spremembe tudi pri govoru, vidnem in slušnem zaznavanju, koncentraciji, hiperaktivnosti, organizaciji, čustovanju, socializaciji, spominu, branju, pisanju, računanju. Dr. Blomberg izboljšanja pripisuje stimulaciji in povezovanju različnih možganskih predelov s pomočjo ritmičnega gibanja.

Ritmična gibanja so učinkovita, če jih redno izvajamo vsaj petkrat tedensko. Učinki ritmičnega gibanja so včasih opazni v kratkem časovnem obdobju, vendar spremembe ne bodo dolgotrajne, dokler določeni možganski predeli ne bodo učinkovito stimularani in povezani. To pa običajno traja od tri do šest mesecev. Pri osebah s težjimi oblikami posebnih potreb pa to lahko traja tudi leto ali več.

Zapri Menu
×
×

Košarica

X