MNRI NEVRO-SENZO-MOTORIČNA INTEGRACIJA REFLEKSOV PO METODI DR.MASGUTOVE

MNRI je celosten niz programov integracije gibalnih refleksnih vzorcev in senzornega sistema. Osnovni namen metode MNRI je podpora integracijskih procesov primarnih gibalnih vzorcev – neglede na posameznikovo stanje in starost. Medtem ko imajo že samo MNRI tehnike primarnih gibalnih refleksnih vzorcev moč izboljšanja splošnega delovanja, pa skupaj z dodatnimi programi, ki jih je oblikovala dr. Masgutova, možnosti napredka postanejo še veliko večje.

Avtorica metode je Rusinja dr. Svetlana Masgutova. Dr. Masgutova je metodo razvila po opravljenem dodiplomskem in doktorskem študiju psihologije v Rusiji. Edinstven vpogled v travmatske učinke in njihovo zdravljenje na različnih ravneh pa ji ni bil dan le zaradi dostopa do številnih pionirskih raziskav (Vigotski, Luria, Stechenov), ampak tudi preko lastne izkušnje zdravljenja preživelih železniške nesreče v Ufi.

Na veliko veselje vseh, ki srečujejo in uporabljajo njene metode, dr. Masgutova od leta 1989 raziskuje vpliv integracije gibalnih refleksnih vzorcev in senzorike na različne vidike gibalnega in kognitivnega razvoja, komunikacijo ter uravnavanje čustev in vedenja.

Raznolika paleta programov MNRI je namenjena edinstvenim vidikom funkcionalnega razvoja. Tehnike MNRI, ki sestavljajo posamezne programe, so namenjene izboljšanju specifičnih načinov delovanja telesa, vse pa krepijo in optimizirajo integracijo primarnih gibalnih refleksnih vzorcev.

MNRI programi:

  • integracija dinamičnih in posturalnih refeksnih vzorcev
  • integracija arhetipnih gibanj
  • taktilna integracija
  • integracija refleksov vida in sluha
  • integracija refleksov zgornih okončin in ročnih spretnosti
  • integracija vseživljenjskih refleksov
  • nevro-strukturno refleksna integracija
  • integracija refleksov pri otrocih s posebnimi potrebami
  • integracija refleksov pri dojenčkih
  • proprioceptivna in kognitivna integracija refleksov
  • integracija govorno-obraznih refleksov, 1. in 2. del
  • integracija disfunkcionalnih in pataoloških refleksnih vzorcev
  • integracija refleksov vodi
  • integracija refleksov pri osebah z disleksijo itd.

 Otroški refleksi so gibalni odzivi možganskega debla na notranje in zunanje dražljaje, njihov glavni namen pa je zaščita. Znanstvene raziskave še vedno odkrivajo zapletenost njihovega razvoja in njihov neizmeren pomen za naš obstoj.

Nepravilno ali patološko delovanje primarnih otroških motoričnih refleksnih vzorcev je lahko posledica ene ali kombinacije štirih okoliščin: 1. prirojene nepravilnosti; 2. bolezni; 3.poroda, čustvene ali telesne travme ter 4. dolgotrajnega, stalnega ali občasnega, stresa. Vsaka od teh okoliščin lahko oslabi centralni živčni, senzorni ali motorični sistem.

Delovanje primarnih otroških motoričnih refleksnih vzorcev lahko v celoti zaustavi ali poškoduje že prisotnost ene same naštete okoliščine v času nosečnosti, rojstva ali v zgodnjem otroštvu, ko  nevro-senzo-motorični krog potreben za pojav omenjenih refleksov še ni v celoti dozorel. Stanje refleksa je odvisno od obsega poškodbe:

  • refleks se lahko pojavi, dozori in z nekaj ali nič težavami integrira;
  • refleks se pojavi, a ne dozori in ne deluje pravilno;
  • pojavi se patološki refleks;
  • refleks se ne pojavi.

Če se katerakoli od okoliščin pojavi, ko je primarni refleksni sistem že integriran, avtonomni živčni sistem lahko sproži ponoven pojav teh refleksov. Njihova naloga je poskrbeti za prilagoditev telesa in zagotovitev preživetja, vendar pa pogosto ostanejo prisotni dlje kot je potrebno in nemalokrat ne delujejo pravilno. 

Glede na svoja dva podsistema  ̶  simpatični in parasimpatični sistem  ̶  avtonomni živčni sistem oblikuje dve različni telesni stanji. V umirjenem stanju parasimpatični živčni sistem normalizira telesne funkcije (spodbuja počitek, prebavo, celjenje). Ko pa je telo ogroženo, simpatični živčni sistem uporabi vse razpoložljive možnosti (boj, beg ali zamrznitev) za zagotavljanje kratkoročne zaščite ali preživetja.

Ta dva avtonomna podsistema delujeta v simbiozi in si glede na stopnjo notranjega preplaha izmenjujeta nadzor. V primeru kroničnega zmernega travmatskega stanja simpatični živčni sistem včasih prevlada in parasimpatičnemu živčnemu sistemu ne dovoljuje vzpostavitve normalnega delovanja. V takšnem stanju telo ne utrpi le notranjih fizioloških poškodb, ampak je oslabljena celostna sposobnost učinkovitega delovanja in ohranjanja čustvene in vedenjske stabilnosti. Prevladovanje simpatičnega živčnega sistema v prvih dveh letih življenja lahko negativno vpliva na pojav, zorenje in integracijo razvijajočega se refleksnega sistema. Če simpatični živčni sistem prevzame nadzor, ko so primarni otroški gibalni refleksi že integrirani, zmerne travmatske izkušnje povzročajo pretirano vzburjenost in sprožijo ponoven pojav refleksnih vzorcev. Z drugimi besedami, dolgotrajen občasen ali kronični stres lahko ponovno sproži pojav primarnih refleksov ali ovira njihovo zorenje in integracijo.

V celoti dozoreli integrirani refleksi niso pomembni le v prvih mesecih in letih življenja, ampak so ključnega pomena za optimalni gibalni, kognitivni, čustveni in socialni razvoj posameznika. Zorenje in integracija refleksnega sistema sta še posebej pomembna gradnika nadzora, motivacije, abstraktnega razmišljanja, ustvarjalnosti in spretnega namernega vedenja, potrebnega za akademske uspehe.

Ko se pojavi ena od štirih omenjenih okoliščin, se takoj zastavi vprašanje, kako ta okoliščina vpliva na obstoječi nevro-senzo-motorični sistem, potreben za integracijo primarnih otroških gibalnih refleksov. Posameznikov senzorni sistem je tako lahko hiperaktiven, hipoaktiven ali neaktiven.  Osebi s hipersenzibilnostjo se že najmanjši dražljaji zdijo moteči ali celo nevzdržni. Prasko doživljajo kot globoko ureznino, rahel dotik kot grob odriv, vsakodnevne zvoke zaznavajo kot nadležno praskanje z nohti po tabli, običajen očesni stik pa kot vsiljivo strmenje.

Nasprotno pa se hipoaktiven senzorni sistem ne odziva ne na majhno ne na zmerno količino dražljajev. Globoko ureznino doživlja kot rahlo prasko, grob odriv kot rahel dotik, praskanje z nohti po tabli zaznava kot vsakdanji zvok, vsiljivo strmenje pa kot povsem običajen očesni stik. V obeh primerih senzorni sistem napačno presodi dogajanje v okolju in centralnemu živčnemu sistemu pošilja nezanesljiva sporočila.

Centralni živčni sistem (CŽS) uravnava in usmerja notranje in zunanje odzive, ki temeljijo na informacijah, ki jih prejema. Okolica posameznika s težavami v senzornem svetu vidi kot nekoga z neustreznimi čustvenimi in vedenjskimi vzorci, a v resnici izzvani čustveni in vedenjskih odzivi povsem ustrezajo ravni stimulacije, ki jo je zaznal oslabljeni senzorni sistem. Hiperaktivni čuti simpatični živčni sistem vodijo v pretirano upoštevanje ‘alarmantnih stanj’. Posamezniki s pretirano odzivnim senzornim sistemom se ščitijo z prestrašenim odmikanjem in so preboječi za sprejemanje običajnih izzivov potrebnih za novo učenje.

Nasprotno pa hipoaktivni senzorni sistem za prebujenje potrebuje močne dražljaje.  Dolgoročni namen parasimpatičnega ‘nevzdraženega’ stanja je sicer spodbujati obnovo in rast, a kadar telo ne zaznava nevarnih senzornih dražljajev, čeprav ti morda celo ogrožajo posameznikovo življenje, lahko spregleda potrebo po zaščiti. Osebe, katerih senzorni sistem se slabo odziva na dražljaje, so izpostavljene poškodbam v tveganih ali celo življenjsko nevarnih situacijah in se pogosteje lotevajo tveganih podvigov.

Gibalni odzivi ogroženega sistema segajo od zelo nizkih stopenj razvoja do nefunkcionalnih  ter patoloških. Hiperaktiven nefunkcionalen odziv povzroča pretirano napetost mišic, visok mišični tonus, ali okorelost mišic, ki ovira funkcionalni obseg gibanja. Hipoaktiven nefunkcionalni odziv povzroča slabo mišično napetost, nizek mišični tonus ter ohlapnost mišic, ki posledično ne zmorejo nadzorovati in podpirati telesa. Patološki (slabši) gibalni odziv je lahko:

  • obrnjen – nasproten od pričakovanega;
  • nepravilen – odziv, ki je vezan na drugačen dražljaj;
  • arefleksen – ni nikakršnega gibalnega odziva. Nefunkcionalni in patološki gibalni odzivi se ne integrirajo kot bi se morali in ne podpirajo rasti in razvoja.

V običajnih pogojih CŽS nenehno oblikuje ustrezne in uravnotežene odzive na notranje in zunanje dražljaje ter s tem omogoča uravnano delovanje osnovnih telesnih funkcij in dejavnosti. Zaradi prirojenih napak, bolezni, travm ali dolgotrajnega prekinjenega ali stalnega stresa oslabljen CŽS lahko zaustavi ali napačno presodi vstopajoče senzorne informacije, posameznikovi gibalni odzivi pa so tako nefunkcionalni ali patološki.  Zato zdravstveni delavci že dolgo razvojno neustrezne primarne reflekse pri otrocih obravnavajo kot simptome nevroloških težav.

Prevladuje tradicionalno razmišljanje, da so otroški refleksi prisotni le do tretjega leta starosti, nato pa običajno izginejo ali izzvenijo tekom normalnega zorenja. Nevro-senzo-motorična integracija refleksov dr. Masgutove pa izhaja iz drugačnega razmišljanja. Dr. Svetlana Masgutova je svojo metodo oblikovala na raziskavah ruskih fiziologov, nevropsihologov in psihologov, ki so delovali med leti 1920 in 1950: nevrofiziologov Pavlova in I. Stechenova, nevropsihologov A. Uhtomskega, N. Bernsteina in P. Anokhina ter psihologov A. Luria in l. Vigotskega. Ti znanstveniki so reflekse povezali z delovanjem tako višjih kot tudi nižjih dejavnosti živčnega sistema. V primarnih otroških refleksih niso prepoznali le odzivov na stres in nevarnost pomembnih za zaščito in preživetje, ampak tudi nevro-fiziološki temelj telesnega, čustvenega in kognitivnega razvoja.

Prirojeni gibalni refleksni programi so, ne glede na prisotne težave, del naše človeške genetske dediščine. Alexander Luria je dokazal, da prekinjene in poškodovane nevronske poti lahko obudimo in obnovimo s pomočjo podobno delujočih refleksnih krogov v možganskem refleksnem centru.  To je bistvo metode MNRI®.

Cilj MNRI je torej zdrav razvoj, v katerem je refleksni sistem v stanju pripravljenosti za zagotavljanje zaščite in preživetja, a hkrati nudi trdne temelje za fizični, gibalni, čustveni, kognitivni in socialni razvoj otrokom in odraslim.

MNRI izobraževalni inštitut dr. Svetlane Masgutove v Orlandu na Floridi v ZDA

Dr. Masgutova in prof. Pamela Curlee